Smo veliko noč res »prevzeli« iz poganstva?

Pogosto slišimo očitek, da je krščanstvo le »prevzelo« in preoblikovalo poganske praznike. Ne nek način to drži, a pri tej naslonitvi na poganske tradicije se dogaja še veliko veliko več. Poglejmo si na primeru velike noči.

velika noc tradicija1

Že Izraelci se naslonijo na praznovanja starodavnih ljudstev

Starodavna ljudstva Bližnjega vzhoda so na prvo pomladansko luno luno obhajala zahvalni dan za prve pridelke leta:

  • Živinorejska ljudstva so darovala enoletno jagnje moškega spola. Da bi si zagotovili blagoslov pri čredi, so z njegovo krvjo poškropili podboje hišnih vrat, spekli meso in si naredili praznik.
  • Poljedelska ljudstva pa so darovala prvi ječmenov snop. Ob tem so prav tako praznovali, jedli pa so opresnike (nekvašen kruh).

Izraleci so tako v svojih začetkih posnemali ter združili obe omenjeni tradiciji. Poseben pomen pa je to obredje dobilo, ko jih je Bog izpeljal iz suženjstva v egiptovski deželi – Tedaj je to praznovanje dobilo odrešenjski pomen.

Zakaj praznujemo veliko noč po prvi spomladanski polni luni?

Jezus je trpel in bil umorjen na praznik pashe. Zato krščanstvo praznuje veliko noč po prvi spomladanski polni luni, s tem pa se navezuje prej Judov na tradicije starodavnih ljudstev. Zato tudi podoba jagnjeta: Jezus je postal novo jagnje, ki se je darovalo za naše odrešenje – in velika noč je nova pasha.

Veliko noč v obliki kakršno poznamo danes praznujemo od leta 150 po Kristusovi smrti. Do tedaj so novo pasho kot spomin na vstajenje obhajali vsako nedeljo, pozneje pa so sprejeli praznovanje velike noči enkrat letno, v obliki, kot je opisana v Apostolskih delih – velikonočno tridnevje, praznovanje trpljenja, smrti in vstajenja.

velika noc tradicija2

Ne gre za »prevzemanje praznikov«, ampak sklanjanje Boga k človeku

Primer zgodovine praznika velike noči nam lepo pokaže razvoj krščanskega praznovanja.

Ljudje smo obredna bitja. Ne glede na svojo (ne)vero, smo vedno potrebovali obrede, prav tako pa nujno potrebujemo praznovanja, ker nam pomagajo izstopiti iz vsakdanjika, iz rutine, nas dvigajo in nam prinašajo upanje.

In Cerkev je to obredje, praznovanje, ki ga je človek že živel, vse od starodavnega praznovanja zahvalnega dneva, globlje osmislila.

Ne gre za to torej, da bi Cerkev »prevzemala« pogansko ali pozneje judovsko praznovanje, ampak se je sklonila k človeku in tisto, kar je zakoreninjeno v njem samem, pomagala osmisliti in pokazati na Boga.

»Brez praznikov upanje nima kje prebivati.« Janez Pavel II.

Zakaj v Afriki pri liturgiji plešejo, pri nas pa ne?         

V naši liturgiji recimo ne plešemo, saj obredni plesi v nas, »severnjakih«, niso tako ukoreninjeni, kot so recimo v afriških narodih.

Pri nas se obredje in praznovanje izkazuje drugače: je veliko prepevanja, spoštovanje pa izkazujemo s stanjem ali klečanjem. Vpeljevati v naš narod ples med mašo bi bilo verjetno nekoliko prisiljeno.

S tem ne mislim reči, da je s plesom med mašo ali skupinami, ki Boga tudi v našem okolju slavijo s plesom, kaj narobe – nasprotno, zelo dobrodošlo je. Vendar pa ples v obredju kar na splošno ne bi bil primeren, ker to ni v naši naravi tako, kot je to denimo pri afriških ljudstvih, za katere veselje ne bi bilo pravo, če pri tem ne bi mogli poplesavati v svoji veselih ritmih.

Tudi ta primer kaže, da ne »prevzemanje« poganskih vsebin, temveč gre za način približati Boga človeku, temu, kar v narodu v določenem času, kraju, kulturi, že obstaja.

Od mesa in hrena do jajca in zajca

V tej luči lahko razumemo tudi druge podobe in simbole, ki smo jih »pokristjanili« za praznovanje veliko noči.

Meso izhaja še iz časov, ko so darovali velikonočno jagnje. Danes nas spominja na Jezusovo telo, ki se je darovalo za nas.

Hren je prav tako »ostanek« pashalne večerje, kjer so grenka zelišča spominjala na grenke čase egiptovske sužnosti. Med velikonočnimi jedili pa nas spominja na žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ.

Dejstva, da je Jezus vstal in nas odrešil, nam noben prodajalec ne more vzeti. Aleluja!

Kruh – prvotno so za praznovanje zahvalnega dneva uporabili nekvašen kruh (opresnike, podpepelnike), ki so ga spekli iz prvega spomladanskega pridelka. Kruh je simbol blagostanja in Božje dobrote. Ponekod kruh spečejo v »obroču«, ki tako kot pri nas potica, predstavlja trnjevo krono.

Potica je posebej značilna za Slovenijo in ima isto simboliko kot kruh. Pečemo jo ponavadi ob različnih praznovanjih, zato je povsem razumljivo, da na tako velik praznik ne sme manjkati. Ker tudi potico spečemo v »obroču«, nas v velikonočnem dogajanju lahko spominja na Jezusovo trnjevo krono.

Pomaranča – tudi to omenimo med živili, ki jih nesemo k blagoslovu, čeprav nima starodavnega izvora. Razumemo jo lahko kot simbol pijače, ki so jo ponudili Jezusu – gobo namočeno s kisom.

Jajca – barvanje jajčk sega daleč v zgodovino. Jajca so simbol za plodnost in novo življenje in se pojavljajo v različnih koncih sveta. V velikonočni simboliki nas rdeče pobarvani pirhi spominjajo na Jezusove kaplje krvi, strta lupina pa na novo življenje in strt grob, premagano ujetost v smrt

Pa še ena zanimivost: po mnogih deželah imajo navado skrivanja pirhov, ki jih otroci potem iščejo. Navada naj bi izhajala iz srednjega veka, ko je bilo barvanje in obdarovanje z jajci zgolj poganskega izvora in naj bi Cerkev to preganjala. Zato naj bi si prijatelji jajca med seboj skrili.

Velikonočni zajček – zgodba o »velikonočnem zajčku« prav tako izhaja iz poganskega okolja. Po eni izmed verzij naj bi boginja pomladi Ostara (ime spominja na angl. veliko noč: »Easter«), ki bi morala prinesti pomlad, je zamujala, zato so ptičici pomrznila krila. Ptičica se ji je zasmilila in boginja jo je obdarovala s kožuščkom ter zmožnostjo, da nese jajčka v vseh barvah mavrice (vsak dan v letu eno). Ker ptičica ni mogla več leteti, ji je boginja darovala tudi zmožnost hitrega bežanja pred plenilci. Tako se je ptiček preoblikoval v zajčka. Le enkrat letno se vrne na zemljo in otrokom razdeli pisana jajčka, ki jih skrije po vrtu ... in tako je nastal velikonočni zajček, ki prinaša jajca.

V splošnem pa zajci, podobno kot jajčka, predstavljajo rodovitnost, ki je bila v vsej zgodovini človeštva, vse do danes, ko se v družbi ta trend čudno spreminja, zelo zaželena lastnost ljudi in narave.

velika noc tradicija3

Naj se jezimo ali sprejmemo?

Pri (čokoladnih) velikonočnih zajčkih imamo dve možnosti: ali se jezimo na to, da so nam trgovci in poganski običaji ugrabili tudi veliko noč, ali pa sprejmemo simpatično idejo in malo drugačno razlago zajčka: Zajci spijo z odprtimi očmi, zato so bili prvi, ki so videli vstalega Kristusa.

Dejstva, da je Jezus vstal in nas odrešil, nam noben prodajalec ne more vzeti. Aleluja!

Foto: culture.pl, bilingualkidsrock.com, yorkshirereporter.co.uk

4.6
18 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.