Junaka za sodobne zakonce

Ker sta bila za današnje poglede nenavaden par, sta lahko tudi zgleden par. Svetniška zakonca Zelija in Ludvik Martin. 

martin 00

Pred tednom dni je papež Frančišek za svetnika razglasil francoska zakonca Zelijo (Zelie) in Ludvika (Louis) Martin, starša svete Terezije Deteta Jezusa, ki sta živela v 19. stoletju. Kanonizacija se je lahko zgodila šele, ko sta bila na njuno priprošnjo potrjena dva čudeža, posebno simboliko ob razglasitivi pa ima tudi dejstvo, da sta svetnika postala ravno v času sinode o družini, ki se danes zaključje.

Ne gre za naključje. Zakonci so bili doslej za svetnike praviloma razglašeni le v primerih, ko so umrli kot mučenci, in ne zaradi zglednega zakonskega življenja. V čem moreta torej zakonca Martin biti zgled tudi sodobne družine?

martin 01

Odprta sta bila za življenje

Biti pripravljen sprejeti novo življenje je še posebej težko, ko se zakonci znajdejo v težavnih situacijah. Vsakdo ve, da velike družine prinašajo veliko veselja, zahtevajo pa tudi veliko predanosti in truda. Obenem pa so ravno velike družine najlepše sporočilo, da je vsako človeško življenje dragoceno.

Zdravje matere Zelije ni bilo nikoli posebej krepko. Kljub temu in čeprav so se že zgodaj pokazali simpotomi njene bolezni, zaradi katere je na koncu že pri 46 letih umrla, sta bila z možem Ludvikom odločena, da podarita življenje tudi devetemu otroku.

Imela sta veliko razlogov za skrbi in pomisleke. Izgubila sta že štiri otroke in zdravniki so jima odsvetovali odločitev za še enega. Vendar sta zaupala v Boga in svetu podarila deklico, danes poznano kot sveto Terezijo Deteta Jezusa. O svojih starših je zapisala: »Ljubi Bog mi je naklonil očeta in mater, ki sta si bolj zaslužila nebesa kakor zemeljsko življenje.«

Živela sta za čistost

Zunajzakonske spolne avanture so verjetno eden glavnih razlogov, zakaj je danes opravljenih toliko splavov. Zakonca Martin pa obljubi, da ostaneta čista, nista ostala zvesta zgolj do sklenitve zakona, držala sta se je tudi po poroki.

Preden sta se poročila, sta oba sprva želela živeti življenje, zavezano celibatu. V Ludviku je tlela močna želja po vstopu v samostan, vendar se ji je zaradi neznanja latinskega jezika odpovedal. Tudi Zelija je hotela Jezusu svoje življenje podariti v obliki redovniškega življenja, a so tak korak preprečile njene zdravstvene težave.

Ko sta se kasneje poročila, sta se spolnim odnosom odpovedala za deset mesecev. Nato je prevladala njuna velika želja po darovanju novega življenja.

Zaupala sta v Boga

Odločitvi za splav pogosto botruje občutek zapuščenosti, ki tako rad spremlja žene in zakonce, ki se znajdejo v življenjski stiski. Splav se zdi takrat edini in najbolj logičen izhod. Zakonca Martin pa sta računala še na posebno pomoč.

Globoko sta zaupala v Boga. Devetega otroka sta sprejela z odprtimi rokami, s trdim delom pa sta nato poskrbela, da sta mu zagotovila tudi materialne pogoje za preživetje.

Ludvik je bil po poklicu urar, Zelija pa se je ukvarjala z izdelovanjem čipk. Zapoved spoštovanja Gospodovega dne sta vzela zares in ob nedeljah nista nikoli delala. Takšen odnos posvečevenja Boga je žena Zelija pri svojem možu še posebej občudovala, ker je vedela za žrtev v ozadju. Ob nedeljah imajo namreč ljudje– kot še dandanes – največ časa za nakupe, zato so imeli ostali urarji ob nedeljah svoje delavnice odprte.

Zavedala sta se, da otroci pripadajo Bogu, ne njima

V sodobni materialistični družbi, ki je polna misli o posedovanju, se neredko tudi na otroke gleda kot na obliko lastnine. Otroci so razumljeni kot last staršev, kot nekaj, kar jim pripada.

Ob takšnih pogledih se tako zelo hitro lahko zgodi, da v primeru nezaželene nosečnosti pomislimo, da bi se takšne lastnine, stvari čim lažje znebili. Tragika splava se na ta način kaže kot izkrivljen način pogleda na človeka in njegovo dostojanstvo, ki je zreducirano na sredstvo, ki lahko ustreza ali pa tudi ne našemu življenjskemu slogu. Če ne ustreza, toliko slabše za otroka.

Zakonca Martin sta na otroke gledala povsem drugače. Zanju so bile dragocene osebe, ki so pripadale zgolj Bogu. Od devetih otrok so že štrije umrli v nežni starosti. Zgodilo pa se je, da se je vseh pet preostalih otrok – vse so bile deklice – odločilo za posvečeno redovniško življenje.

Zaradi ljubezni do Boga sta spoštovale življenje od spočetja do naravne smrti

Oče Ludvik je svojo ženo Zelijo preživel za 17 let. Ostal je veder in vesel človek, zadnji dve leti pred smrtjo pa je trpel zaradi duševne bolezni. Kljub temu pa je to obdobje prenašal dostojanstveno in ni nikoli zaprosil, da bi ga umetno uspavali.

Zgled nedotakljivosti življenja, ki ga je oče s tem dal svojim hčeram, ki so skrbele zanj, je nanje naredil velik vtis. Zlasti na malo Tereziko, ki je kasneje postala svetnica.

Ko je prišel tudi njen čas hudih bolezenskih preizkušenj – že pri 24 letih je umrla za tuberkulozo – tudi ona ni nikoli prosila za predčasno smrt. To je lečečega zdravnika zelo osupnilo. Mlada svetnica pa je ob slovesu od zemeljskega življenja zgolj izrekla besede »Moj Bog, ljubim te!«

Zgled, ki je dosegljiv vsem zakoncem

Zakonca Martin nas opominjata, da smo vsi poklicani k svetosti. Zlasti v današnjih časih, ko se zdi, da je zakonsko in družinsko življenje ogroženo še z mnogo več strani kot pred 150 leti.

Kako hvaležni smo zato lahko, da moremo sedaj pri tem za pomoč prositi tudi zakonca Martin. Njun zgled družinske svetosti in globoke vere je zgled junaštva za sodobni čas.

Vir: lifesitenews.com, louisandzeliemartin.org

4.7
28 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.