Križani, v smrt si šel tudi za naju (križev pot za zakonce)

Pot našega življenja je ena sama ogromna sestavljanka. Vsak košček se pred nas postavlja sproti in razen prvega vdiha in možnosti, da si zaslužimo cilj, ki ga ima z nami Bog, je vse skupaj zavito v skrivnost.

kriz 2018

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt

Prvi košček naše sestavljanke se začne z vdihom, ki pa nas na nek način obsodi tudi na konec življenja. Človek, s katerim gremo skozi življenje v dobrem in slabem bo nekoč odšel s tega sveta. Vsak otrok, ki smo ga sprejeli v svoje naročje, bo nekoč naše naročje zamenjal z naročjem Najvišjega. Prav tako je tudi z vsemi drugimi ljudmi; tudi z nami. Kristjani imamo milost vere, da je konec zemeljskega življenja za nas samo prehod.

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame

Jok, občutek lakote, osamljenost, prvi koraki v svet, neuspehi, prepiri, žalost, nemoč … Vse se enkrat v življenju zgodi prvič. Zgodilo se je našim pradedom, dogaja se nam in dogajalo se bo našim otrokom. Nobeno življenje ni samo rožnatih barv. Vsak na svojem hrbtu nosi križ. Brez njega v življenju ne gre. 

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

Nositi križ je težko. Začetnemu pogumu, včasih celo ponosu sledi utrujenost in padec. Ni razloga za sram, celo Jezusu se je zgodilo. Vendar v tej podobi ni bistven padec, ampak ponovno postavljanje na noge. In pot dalje. Kolikokrat kot starši in zakonci pademo pod težo vsakdana, otresamo slabo voljo in iščemo izgovore?

4. postaja: Jezus sreča svojo mater

Koliko trpljenja je bilo v tem srečanju. Sin je trpel fizično, Mati je trpela v duši, ko ga je gledala. Koliko podobnega trpljenja je tudi v naših življenjih. Na eni strani otroci, ki so neuspešni, ki so trajno bolni, ki zaidejo s poti in na drugi strani starši, ki velikokrat nemočni gledamo. Pa zakon(c)i, ki trpijo zaradi odvisnosti enega … Kako težko je spremljati trpljenje nekoga, ki ga imamo najraje.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga nositi Jezusu križ

Simona so vojaki prisilili, da je na svoje rame za nekaj časa sprejel Jezusov križ. Jezus ni zmogel več, potreboval je počitek. In ko je križ na ramena sprejel Simon, je nesel samo težo lesa, vse ostalo, veliko težje breme, pa je Jezusu nevidno ostalo na ramenih. Počitka od teže naših grehov za Jezusa ni bilo. Kakšno bogastvo je, če imamo blizu ljudi, ki nam pomagajo skozi življenje. Na katere lahko kaj preložimo, ki so nam v pomoč. Koliko lažje je v zakonu in družini, kjer dva vlečeta in podpirata voz. In kako težko je, kadar eden obnemore ali celo pobegne.

6. postaja: Veronika ponudi Jezusu potni prt

Drobne geste so tiste, ki delajo življenje znosnejše. Nasmeh, stisk roke, drobna pozornost, dobro delo, potni prt. Kako dobro je moralo deti Jezusu, da mu je Veronika obrisala znoj in kri in prah z obraza. In kako dobro dene meni, ko ugotovim, da je delo, ki me je morda ob koncu napornega dneva še čakalo, že opravil nekdo drug. Iz pozornosti, iz ljubezni do mene.

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem

Padci se dogajajo. Padamo kar naprej. Prvič, drugič, dvajsetič … Ni sramotno priznati, da ne zmoremo, da smo šibki. Sramotno je, če slabotnejše od sebe ob padcih sramotimo, jim privoščimo ali jih opravljamo. Zmoremo v vsakem trenutku razmišljati in delovati sočutno do ljudi?

8. postaja: Jezus nagovori jeruzalemske žene

Ženske smo navadno tiste, ki smo mehkejše, ki prej opazimo stisko in se nanjo rahločutno odzovemo. Jezusu je sočutje dobro delo, pa vendar tudi v svojih najhujših urah ni pozabil opominjati, da tisto, kar nas mora težiti, ni svet in drugi, ampak naša lastna grešnost. Zakonci smo odgovorni tudi za sozakonca, ki se poveličuje po nas, pa za otroke, ki jim kažemo pot v nebesa. Jo kažemo?

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem

Še tretjič je padel. Ni zmogel več. Pa vendar – še tretjič je tudi vstal na svoji poti trpljenja. Res potrebujemo še kakšen dodaten zgled? Kakorkoli je že hudo, zbrati moramo vso moč, ki se še kje skriva in vstati. Pot je treba prehoditi do konca. Kolikokrat je težko, žalostno, brezupno, kolikokrat smo brez moči in idej kako nadaljevati. Le ljubezen je tista sila, ki nas spravi pokonci, da gremo naprej. Ljubezen in Ljubezen.

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo vina, z žolčem mešanega

Poti je bilo konec, sledilo je še zadnje ponižanje. Morda trenutek sočutja, ko mu ponudijo omamno pijačo, da bi manj bolelo. A Jezus jo zavrne, ker hoče občutiti vso bolečino greha. Kakšno darovanje! Koliko pa nas omamljajo posvetne motnje, da ne bi bili s srcem pri stvari? Kolikokrat kupimo instant rešitve, kolikokrat se zadovoljimo s površnostjo, da ne bi čutili preveč, da bi se nas ne dotaknilo, da bi zmogli gledati proč?

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Še zadnje razgaljanje. Bolečina in kri in razbojniška družba. A še vedno odpuščanje. Najprej razbojniku, potem tistim, ki so ga obsodili in mučili. In nazadnje vsem nam. Jezus, pribili so te na križ z žeblji naše nezvestobe zakoncu in otrokom, pribili so te z žeblji naših pritožb in sovraštva. A preko teh žebljev teče tvoja kri odpuščanja.

12. postaja: Jezus umre na križu

Ob Jezusovi smrti, sta čisto blizu stala samo njegova mati Marija in prijatelj Janez. Ostali so smrt spremljali bolj od daleč. Nekateri so se v strahu celo poskrili. Tudi mi se v naših družinah srečujemo s smrtjo. Z odhodom naših bližnjih k Bogu. Kakor je rojstvo poseben, intimen dogodek, tako je tudi s smrtjo. Naša kultura se pred srečanjem s smrtjo bližnjih rada poskrije, zbeži … Ne zmoremo več slovesnega, pristnega, globokega stikanja zemlje z Nebom, ki ga vsaka smrt prinese. Če imamo le možnost, ne zapuščajmo tistih, ki se pripravljajo na prehod v večnost. Pospremimo jih čisto do vrat.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje

Marija dobi v naročje mrtvo telo moškega, ki ga je nekoč rodila, negovala in ljubeče vzgajala. Kako jo je moralo boleti! Kolikokrat dobimo starši v svoja naročja zlomljene, žalostne, razočarane, bolne ali obupane otroke. Kolikokrat v našem objemu poišče tolažbo ranjeni zakonec. Boli, ko trpi naš bližnji, a zanj je odrešilno, da se lahko nasloni. Da mu pomagamo nositi, morda tudi odpustiti. Kot je odpustila in se predala Marija.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

Na tem svetu predstavlja grob konec poti. V resnici pa je to šele začetek, ki osmisli vse trpljenje, vse solze, ves trud in vse padce. Kamen zapre grob, za hip nastopi popolna tema. V Svetlobo, ki je bila obljubljena, da bo zasijala kasneje, verjamejo le redki. Pa mi? Verjamemo, da ima vsak grob svojo Veliko noč? Verjamemo, da je vsak naš greh vnaprej odkupljen, verjamemo, da je odkupljen tudi vsak greh ljudi s katerimi živimo? Znamo odpustiti?

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

 

Preberite še:

4.8
19 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.