Vzdržnost do poroke

Kar nekaj časa nazaj sem na forumu sodelovala v temi o spolnosti … Dolgo nisem vedela, ali naj zapišem osebno izkušnjo ali raje ne … toliko sramu in bolečine se porodi, ko samo pomislim na to. Danes pa sem si rekla - zakaj pa ne? 

Če bi lahko še enkrat živela, bi celotno zadevo zastavila nekoliko drugače. Predvsem bi mi bila »vzdržnost do poroke« velika vrednota. Saj mi je bila, ampak bolj kot super ideja, malo težje izvedljiva v praksi.

Ko sem vstopila v svet zaljubljenosti in ljubezni, sem bila lačna potrditev, ki jih nikoli ni bilo. Lačna pohvale, občutka, da je nekomu mar, da sem pomembna, ljubljena, zaželena … potrebovala sem občutek varnosti. Vsak fant je bil nova priložnost, a nihče nikoli ni zapolnil praznine, ki je bila v meni. Leta so tekla, sama sebi sem se zdela že precej stara … 

Za fanta, s katerim sem izgubila nedolžnost, sem verjela, da je pravi ... obenem pa sem bila stara 21 let in že močno radovedna. Kasneje sva se zaročila, določen je bil datum poroke, začele so se priprave na veliki dogodek in vse naj bi se srečno izteklo.  

Pa se ni! Nekje na poti sem naredila veliko napako – prevarala sem ga. Jaz, ki sem tako trdno verjela, da si lahko popolnoma zaupam, da imam meje, vrednote … odpovedala sva poroko in ostala sem sama ... z obžalovanjem, občutki krivde, sramom, ki presega besede. In brez možnosti popravnega izpita.  

Ko bi vsaj prej vedela ... in ravno zato, ker ne veš, mislim, da je bolje, da počakaš. Ko se zaljubiš in te preplavijo potrebe, se ti zamegli pogled in skušnjava te lahko hitro premami. Vem, da fant, s katerim sem se želela poročiti, ni bil pravi zame. Ampak to vem sedaj, ko lahko na vse skupaj gledam od daleč. Zavedam pa se, da če z njim ne bi imela spolnih odnosov, do odločitve za poroko sploh ne bi prišlo. Ko pa sem enkrat nekoga spustila tako blizu sebe, si nisem znala predstavljati, da ga sploh še lahko izpustim … 

Ampak zgodba se tukaj še ne konča. Razočaranje, krivda, sram, osamljenost so me dušili in le še povečevali praznino, ki je zevala v meni. In v obupanih poskusih dobiti vsaj nekaj ljubezni, vsaj malo varnosti, sem se zapletala z novimi in novimi fanti. Kdaj bom začutila vse tisto, kar tako iščem? Bila sem le še senca sebe …  

Vsi okoli mene so bili strašno pametni in mi solili pamet, da se preveč sekiram. Da je to samo seks in da je čist normalno, da imaš pri teh letih spolne odnose - po možnosti še z več partnerji. Kako pa boš dobila izkušnje? Se izživela? Samo bedaki se postijo ...  

Ja in kaj dobiš na koncu te svobodne spolnosti? Rane ... globoke rane, ki jih nihče nikoli več ne bo mogel zaceliti. Spolnost je premočna stvar, preveč intimna stvar, da bi se lahko igral z njo na tako plehek in neodgovoren način ... in s tem ne mislim na nevarnost bolezni in nezaželene nosečnosti.  

Želim si, da bi mi kdo bolj "težil" v mladih letih ... da bi mogoče slišala kakšno pričevanje, ki bi mi dalo misliti, ki bi me streznilo in bi znala vztrajati do poroke. Potem bi mi bilo sedaj veliko lažje ... pa moram živeti s tem in ne mine dan, da ne bi obžalovala. Ob misli na vse dogodke se prav gnusim sama sebi. In tudi tolažba, da sem še vedno pod povprečjem, mi nič ne pomaga ...  

Pravijo, da nikoli ni prepozno ... sedaj imam fanta, ki je sprejel vso nesnago moje preteklosti ... stoji mi ob strani, pomaga mi hoditi naprej - korak za korakom. Ravno ob njem oziroma zaradi njega mi je bilo najbolj hudo, da nisem počakala, da nisem čakala nanj ...  

Spremeniš pa lahko le sedanjost in skupaj sva se odločila, da kljub vsemu počakava do poroke! Pot ni enostavna. Včasih se mi je zdelo, da nisem vredna, da sem tako ali tako umazana, da je brez pomena čakati ... a ni! 

Vsak dan se počutim bolj vredna, počasi pridobivam samospoštovanje ... spoznavava drug drugega, nameniva ogromno časa pogovoru. Učim se ljubiti sebe, svojemu telesu vračam vrednost, lepoto, ki sem jo prej metala stran ... in čutim da me tudi moj fant resnično spoštuje in ceni. Počutim se varno in ljubljeno. Naučila sem se, da to ni posledica odnosa, ampak je pogoj, da odnos sploh lahko je.  

Čakati je težko, tega ne zanikam. A je vredno truda. In verjamem, da bova na najino poročno noč drug drugemu dala vse, dušo in telo, tako kot bi moralo biti. In kljub vsem "izkušnjam" bom šele takrat spoznala spolnost!

Tina

© Copyright iskreni.net

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

3.4
25 glasov