Ko se mama umakne v tišino

Družinsko življenje je vse, razen tiho. Tišina ob majhnih otrocih pomeni, da je ura 10 zvečer in da bom čez nekaj minut spala tudi sama. Pa vendar tišine rabim več. Zato sem za vikend spakirala kovčke in se umaknila v tišino.

mama-cas-zase

Kot neporočena študentka brez otrok sem si vsako leto privoščila enotedenske duhovne vaje v tišini. Znanci, ki tega niso nikoli izkusili, so me sumničavo gledali izpod čela, kot bi hoteli ugotoviti, katera psihoza se me loteva.

Kdo pri zdravi pameti bi žrtvoval teden poletja in se namesto na plažo odpravil v zakoten samostan, kjer bi … molčal?

Jaz. Odkar sem poskusila, sem zasvojena.

Družinska molitev – vse, razen tišine

In potem so prišli otroci. Zdaj je vsega v izobilju: veselja, smeha, izpolnjenosti, stisk, intenzivnih občutkov. Vsega, razen tišine.

Vem, da obdobje z majhnimi otroki pač ni kontemplativno in da moramo mame duhovnost živeti drugače, v drobnih vsakdanjih stvareh. A hrepenenje po tišini ostaja.

Celo takrat, ko bi lahko uživala v njej, je treba vedno kaj postoriti. Skuhati kosilo, zložiti perilo, preveriti elektronsko pošto, poklicati nosečo prijateljico.

Z otroki se spremeni tudi molitev. Med slavilno molitvijo bi najmlajši rad prepeval »Naša četica koraka«. Pri večerni molitvi polovico časa porabimo za umirjanje. Kratke molitve med dnevom so pogosto raztresene, ker se v mislih ukvarjam s kosilom v pečici. Boga pogosto omejim na raven hišnih opravil: pred odhodom moram pobrisati mizo, zložiti posodo iz stroja in zmoliti.

Torej vse, razen tišine.

Rabim tišino!

Vem, da obdobje z majhnimi otroki pač ni kontemplativno in da moramo mame duhovnost živeti drugače, v drobnih vsakdanjih stvareh. A hrepenenje po tišini ostaja. Hrepenenje po tem, da zopet doživim občutek Božje navzočnosti in miru.

Letos sta otroka res že toliko stara, da brez težav preživita kakšen dan ali dva brez mame. Zato sem končno zbrala pogum in se prijavila na duhovni vikend za ženske. V tišini. Hura!

»Rabim ga,«sem rekla možu. »Rabim ga,« sem rekla Bogu. Očitno je to vedel tudi On. Ko sem se hotela prijaviti, je bilo že vse zasedeno. »Pokličite me, če slučajno kdo odpove,« sem prosila. »Če mi je namenjeno ...«

In so me poklicali. Čez pol ure.

Tišina pred Najsvetejšim napolni dušo

Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.

(Srečko Kosovel)

Samo en vikend, nekaj kratkih ur tišine, pa se počutim, kot da sem svoje življenje popolnoma resetirala.

Lepo je v samostanski jedilnici ob dobri večerji poklepetati s prijateljicami, ki jih že dolgo nisi videl. Ampak še lepše je, ko vse obmolkne. Takrat se vrvenje misli ustavi, napetost počasi popusti, telo se umiri. Takrat je samo še tišina pred Najsvetejšim, ki napolnjuje dušo.

Hvaležna sem za milost, da se tako hitro umirim. Hvaležna za tiho noč, v kateri mi ni treba pokrivati otrok in jim pomagati na kahlico.

Hvaležna, ko grem pred zajtrkom pozdravit Jezusa v kapelo. Hvaležna za deževni sprehod, med katerim me spremlja Božja beseda. Hvaležna za kavico, ki jo popijem v tišini, obkrožena s prijateljicami. Za mnoge ne vem niti tega, kako jim je ime, pa so mi bližje od marsikoga, ki ga srečujem vsak dan.

V tišini se stvari postavijo na svoje mesto

Kaj se zgodi v tišini? A ni dolgčas?

Včasih je dolgčas. In nemirno. A šele takrat, ko utihneš in namesto svojih misli, skrbi in načrtov pustiš, da spregovori On, šele takrat se stvari postavijo na svoje mesto.

Nenadoma se spet spomnim, kaj (oz. kdo) je moj cilj. Kot bi se pomembne stvari izluščile iz kopice nepomembnih in se dvignile pred mano. Samo en vikend, nekaj kratkih ur, pa se počutim, kot da sem svoje življenje popolnoma resetirala. Začutila sem Boga. Spregovoril mi je. Namesto monologa sem vstopila v dialog.

Pol ure spanja ali pol ure molitve?

»Kakšna tišina neki,« v šali godrnja mož, ko se vrnem domov. »Ves čas si mi pošiljala SMS-je.«

»Nisem!« se branim. »Samo, da sem srečno prišla, pa za lahko noč, pa zjutraj, če ste v redu ...«

Mama je pač mama. Tišina gor ali dol.

Odkar sem se vrnila, imam budilko zjutraj nastavljeno bolj zgodaj. Prijateljica s šestimi otroki rada reče, da pol ure spanja ne bo bistveno izboljšalo njenega življenja, medtem ko je pol ure molitve neprecenljivih.

Ni mi še uspelo realizirati te pol ure jutranje tišine. Vedno se kdo prej zbudi (otroci imajo senzorje, da se nekaj dogaja brez njih). Ampak tudi 15 minut je boljše kot nič. 15 minut, v katerih lahko prisluhnem, kaj mi Gospod pripravlja danes.

Foto: anationofmoms.com

4.9
25 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.