Kako odpustiti svojim staršem?

Komu se v otroštvu ni zgodila  krivica? Naši starši so bili pač samo ljudje, ki so pri vzgoji delali tudi napake. Bolečina in zamera nas razjedata in nam grenita življenje, zato je soočanje in zavestno odpuščanje toliko pomembnejše. Kje začeti?

odpuscanje1

Francoska psihologinja Flavia Mazelin-Salvi je pripravila konkreten načrt v 5 korakih, kako se soočiti z bolečino in odpustiti. Ne samo z besedami, ampak s srcem.

Za kristjane je to lahko uporaben pripomoček, kako odpustiti tako, kot nam odpušča Bog – brezpogojno.

Želja po odpuščanju ne zadošča. Da odpustimo tistim, ki so nas prizadeli v otroštvu, potrebujemo čas in zavestno soočenje s svojimi občutki krivde in vlogo žrtve.

V očeh otroka imajo starši vselej prav, poudarja psihoanalitičarka Gabrielle Rubin, avtorica knjige Kako ravnati s sovraštvom in odpuščanjem ("Bon usage de la haine et du pardon"). Kadar starši otroka psihično ali fizično zlorabljajo, otrok globoko v sebi čuti, da je za to sam odgovoren. To je pogosto vzrok za kasnejše težave, ko se ljudje počutijo krive za namišljene napake in sami sebe na tak ali drugačen način kaznujejo.

Najprej se moramo prepoznati kot žrtev

Namesto, da bi krivdo občutila oseba, ki ravna narobe, jo paradoksalno občuti žrtev. Preden odpustimo staršem, se moramo zato najprej prepoznati kot žrtev, torej kot nedolžno osebo, ki je kot otrok doživela krivico. Brez tega spoznanja se ne bomo mogli otresti občutka krivde.

Preden odpustimo staršem, se moramo zato najprej prepoznati kot žrtev, torej kot nedolžno osebo, ki je kot otrok doživela krivico.

Enako velja v primeru, ko nam starši škode niso povzročili namerno (npr. odsotni starši, psihične in fizične bolezni, različne vsakodnevne krivice …). Na nezavedni ravni nam vsako trpljenje povzroča bolečino, ne glede na to, kako dober namen so imeli starši. Enako kot telo, ki ga skeli rana, ne glede na to, s kakšnim namenom je bila povzročena.

Ključno je torej, da se soočimo s svojo notranjostjo, hkrati pa upoštevamo tudi zunanje dejavnike (običajno se je npr. težje soočiti s staršem, ki noče priznati svoje krivde). Cilj? Odpuščanje, ki je eden od pogojev za mir v srcu. Ne zato, ker »moram«, ampak zato, ker »hočem«.

odpuscanje2

1. korak: Vzemimo si čas

Krivica, ki se nam je zgodila v otroštvu, povzroča močna in globoka čustva (strah, jezo, sovraštvo, bolečino, sram, obup …). V nas so, čeprav smo jih morda potlačili. Težko jih je odpustiti, ne da bi jih najprej identificirali in ovrednotili, kako so na nas vplivale.

To zahteva čas. Čas za vzpostavitev dialoga s samim seboj, za soočenje s svojimi resničnimi čustvi ob spominu na boleče dogodke. Dopustimo si stavke: »Jezen sem«, »Sram me je«, »Kako so mogli?« Gre za nujen prvi korak, ki vodi k zavestnemu odpuščanju.

Če se nam zdi, da nam samim ne bo uspelo, se lahko obrnemo na usposobljenega terapevta, na duhovnika, ki mu zaupamo, ali na osebo, ki nam je blizu in bo poslušala našo izpoved. Lahko se pogovorimo o tem, na kakšen način imamo občutek, da nas zloraba iz otroštva ovira pri današnjem življenju oz. zaznamuje naše neuspehe.

Razmislimo o povzročeni škodi. Velika razlika je, ali so nas starši zanemarjali, zlorabljali, tepli ali pa nam na primer niso trdno stali ob strani, ko smo si izbirali poklicno pot. Ko o njih dobro razmislimo, lahko nekatere »pritožbe« zagledamo v drugačni luči.

2. korak: Občutimo namesto ukrepajmo

Kadar nekomu oprostimo na hitro, ne da bi si vzeli dovolj časa, se zlahka zgodi, da se odpuščanje zgodi bolj z našim jezikom kot v srcu. Šele ko se soočimo s svojimi notranjimi konflikti in nasprotujočimi si čustvi, bomo odpuščanje lahko tudi ponotranjili.

Če si dovolimo svojo zgodbo začutiti v vsej globini, se bomo lahko počasi znebili misli, ki nas obsedajo, in osebe, ki jo po nepotrebnem postavljamo v središče svojega življenja. Odrečemo se ukrepanju, želji po maščevanju, opravičilu tistega, ki nas je prizadel, ali povrnitvi škode.

3. korak: Izrazimo svoje odpuščanje

Morda so se nam starši že opravičili, ker so razmislili o svojih dejanjih in ugotovili, da niso ravnali prav. Ali morda zato, ker smo jim povedali o svoji bolečini. Morda smo jih tudi že odgovorili, da je »vse v redu«, da jim oproščamo, ne da bi to tudi zares občutili.

Šele ko se soočimo s svojimi notranjimi konflikti in nasprotujočimi si čustvi, bomo odpuščanje lahko tudi ponotranjili.

Če imamo možnost, se s starši pogovorimo o tem, kaj se je zgodilo, in kako se počutimo. Če te možnosti ali pripravljenosti ni, jim lahko napišemo pismo, v katerem izrazimo svoja občutja, in ga nato npr. zažgemo.

Pomembno je tudi, da se odločimo, na kakšen način bomo izrazili svoje odpuščanje, ko smo nanj pripravljeni. Odpuščanje ni namenjeno temu, da zmanjša težo preteklega dejanja (»Saj ni bilo nič«, »Je že dobro ...«), hkrati pa naj tudi ne služi za vzbujanje krivde.

Odsotnemu, nedostopnemu ali umrlemu staršu lahko svoje odpuščanje izrazimo s simboličnim dejanjem: pismom, glasnimi besedami itd.

4. korak: Trudimo se za zdrave odnose v prihodnosti

Dejanje odpuščanja ni povezano z našimi dolžnostmi ali pravicami tistega, ki smo mu odpustili. Če nekomu odpustimo, to ne pomeni, da se moramo podrediti poniževanju tudi v bodoče. Ljubeče, a odločno postavljanje mej je ključno za zdrave odnose med starši in otroki tudi v odrasli dobi. Če starši niso sposobni spoštljivega odnosa, ta naloga pripada nam: da se obnašamo spoštljivo, hkrati pa ohranimo svoje samospoštovanje.

odpuscanje3

5. korak: Življenje po odpuščanju

V nasprotju s splošnim prepričanjem nas veselje in mir ne preplavita takoj po odpuščanju. Namesto tega se pogosto soočamo s praznino, ki nadomesti jezo ali bolečino. Ker gre za močna čustva, se ne morejo razbliniti v enem samem trenutku. Gre za obdobje okrevanja.

Zavedati se moramo, da se odpuščanje podari enkrat samkrat, okrevanje in celjenje ran pa je lahko dolgotrajno. Brez skrbi, na poti se nam bosta počasi pridružila tudi veselje in mir.

Vir: psychologies.com
Prevod: Eva Markovič

Foto: livingnow.com.au, verboscitech.wordpress.com, thespiritscience.net

4.8
19 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.