Česa sem se naučila ob ostarelem, bolnem in umirajočem

Pri večini ljudi gre življenje tako, da se rodimo, odrastemo, imamo otroke, ostarimo in umremo. Včasih se to vrstenje zgodi počasi in »po pravilih«, pri mnogih pa se vse skupaj zavrti zelo hitro ali kakšna stopnja celo izpade.

spremljanje paliativa

Zares zanesljiva sta samo prvi in zadnji trenutek, vsi vmes pa so nam podarjeni ali pa tudi ne.

»Starost je grda«

Ta rek sem od sorodnikov in znancev v mladosti slišala mnogokrat. In ga dolgo nisem razumela.

Besedo starost nekako romantično povezujemo predvsem s podobo prijazne osivele babice, ki na gugalniku plete in pripoveduje pravljice. Ali pa dedka, ki na klopci za hišo vnučku lupi dišeče jabolko. Nič pa v tej podobi ne nakazuje, kako tega dedka trga po sklepih, kako ima babica težave z inkontinenco, kako oba pozabljata in kako frustrirajoče je za njiju zavedanje, da vedno več stvari morda počneta zadnjič. In kako hudo je, ko/če nastopi demenca, gibalna oviranost, huda bolezen, bolečine …

Besedo starost nekako romantično povezujemo s podobo prijazne osivele babice, ki na gugalniku plete in pripoveduje pravljice. Nič pa v tej podobi ne nakazuje, kako ima babica težave z inkontinenco ...

Ko neznosno boli

Moja tašča nas je zapustila nekaj let nazaj. Umrla je zaradi bolezni. Kljub vsem mogočim protibolečinskim sredstvom in besedam, ki jih pogosto poslušamo – »boleti v tem, sodobnem času ne sme, ni humano« – jo je zadnje mesece bolelo. Zelo bolelo. In ker smo jo negovali doma, je bolelo tudi nas, ki smo jo v tem boju opazovali. Spraševali smo se, ali res delamo vse, kar je možno, da bi ji stanje olajšali. Smo res raziskali vse možnosti? So nam medicinski delavci kaj pozabili povedati, zamolčali? Ta vprašanja so ves čas visela v zraku.

Zanesljivo je bil zame najhujši trenutek taščinega trpljenja neko popoldne, ko sva bili sami in se je za par trenutkov zbudila iz ječanja in omame ter mi rekla: »Tako sem te vedno imela rada, pomagaj mi, da bo čimprej konec …« Lahko sem ji samo stisnila roko in v solzah zašepetala: »To pa ni v mojih rokah …«

Darovana bolečina

Nista pa telesna in psihična bolečina edini plati te zgodbe. Obstaja tudi spomin na trenutke, ko so protibolečinska sredstva toliko popustila, da je tašča spet skoraj normalno zaznavala svet in ljudi okoli sebe in se trudila povedati, da svojo bolečino daruje. Ne vem, če bomo kot družina še kdaj prejeli tako dragocen nesebičen dar …

Starši eden za drugim odhajajo

Danes sta od najinih staršev z nami samo še očeta. Vsak s svojim kar visokim številom let, tegobami, strahom, bolečino … pa tudi veseljem, zadovoljstvom z življenjem, izkušnjami.

Opazujem, kako različna sta si. Kot sta šla na različen način skozi življenje, sta tudi v starosti ubrala vsak svojo pot. Vsak po svoje se upira temu, da se je treba z nekaterimi stvarmi neizogibno sprijazniti.

Bolelo je tudi nas, ki smo jo v tem boju opazovali. Spraševali smo se, ali res delamo vse, kar je možno, da bi ji stanje olajšali.

Vidim, da to za nas izgleda precej lažje, kot za njiju v resnici je. Sprijazniti se s tem, da ne smeš več voziti, sprijazniti se s tem, da ne vidiš in ne slišiš več ostro, sprijazniti se – kot moški – s tem, da potrebuješ pri vsakem delu pomoč, sprijazniti se s tem, da ti otroci iz trgovine prinesejo plenice za odrasle, da se ti tresejo roke in včasih celo polno žlico težko prineseš do ust … In da ne boš nikoli več šel v hribe, delal na vrtu, cepil drv. Da na tem svetu ne boš nikoli več videl vedno številčnejših prijateljev in znancev, ki so se od zemeljskega sveta poslovili pred tabo. Da pri svojih letih ostajaš vedno bolj sam med množico mladih, sposobnih, ki se jim ves čas nekam mudi, ki so nestrpni, ker si (pre)počasen …

Koliko časa še?

Nihče ne ve, kdaj in kako bo prišel njegov konec. Kot človeka me je konca seveda strah. Strah opazovanja, kako umira bližnji, ki ga imaš rad, strah lastne minljivost. Kot kristjan pa imam v Odrešenikovi obljubi neizmerno tolažbo.

Spomnim se, da sem ob taščini smrti, ki je časovno najmanj oddaljena, še najmanj čutila žalost. Seveda so tekle solze zaradi vsega, kar je bilo in je minilo, ampak bila sem tudi vesela zanjo, da jo je končno nehalo boleti in je zdaj – verjamem – srečna in varna v nebeškem objemu. Čutila sem, da je s tega sveta odšla mirna in spravljena, da je preprosto – vse dokončala. In če si je v zvezi s smrtjo možno želeti česarkoli, je to mirna spravljenost.

Kaj pa tisti, ki ostajajo?

Če si je v zvezi s smrtjo možno želeti česarkoli, je to mirna spravljenost.

Če gledam svojo družino, smo se s procesi spremljanja in žalovanja spopadali vsak po svoje, kot smo si tudi sicer različni.

Najtežje je bilo seveda možu, ker je izgubil mamo. Večji otroci so skozi trpljenje stare mame odraščali. Svoj čas so bili deležni vsega crkljanja, ki ga lahko da le ljubeča babica na svoj poseben način. Težko jim je bilo gledati, da jih ne prepozna več vedno, da živi v nekem svojem svetu ali pa da ječi od bolečin. Najmlajša je občasno hodila k njej ležat, jo tolažit in božat. Kot je pač znala pri dobrih dveh letih. Ob smrti je postavila veliko vprašanj, pomiril pa jo je predvsem odgovor, da stare mame  nič več ne boli.

Sama pa sem se v času bolezni spopadala z veliko utrujenostjo, delom, slabo vestjo, ker je zmanjkovalo energije za otroke, pa tudi z veliko bogatimi pogovori, ki sva jih imeli, dokler je bila še pri sebi. Vesela pa sem, da sem ji v tistem času zmogla ubesediti hvaležnost, da mi je vzgojila moža.

Čas umiranja – bogat čas

Čas umiranja je različno dolg. Nekateri umrejo na hitro, drugi se poslavljajo dolgo. Nekateri preko noči preprosto zaspijo, drugi imajo spet drugačno smrt.

Sama sem poslavljanje in smrt najbližjih doživela zelo podobno kot rojevanje. Čas poglobljenosti vase, čas intenzivnih občutkov, čas prehoda, čas dozorevanja, čas novosti, čas globokega doživetja Najvišjega. Čas majhnosti in neizmerne veličine. Čas hvaležnosti. 

Foto: divisionsbc.ca

4.9
22 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.