Jejmo skupaj!

Ko sem se poročila, sem od mame in očeta dobila »škundrco«. V njej so se poleg številnih drugih stvari skrivale tri lesene kuhalnice. Vsaka stvar v košari je imela precej večji pomen, kot je sprva dajala vtis. Ne, s kuhalnicami mi nista želela sporočiti, naj pretepam moža ali otroke.

Kuhalnice so predstavljale zelo pomembno stvar, ki sta mi jo zaželela v življenju: naj se tudi moja družina vsaj enkrat v dnevu skupaj usede k obroku, če ne gre h kosilu, vsaj k večerji. Naj bo skuhano doma, ker je bolj zdravo. In ker se ob skupnem obedu in pogovoru odložijo težka bremena, ki se naberejo v službi, šoli. 

Težave se, če jih podeliš v varnem okolju družine, zmanjšajo ali pa celo izginejo. Sama se spomnim, da smo se včasih močno sporekli za mizo, a bolj kot tega se spomnim trenutkov, ko smo se smejali do solz. Včasih smo se zbadali, a se veliko pogovarjali. Ne da bi me posebej učili, sem dobila lekcijo, kako se za mizo ne obnaša (primer je bil po navadi oče, ki je rad srebal juho, govoril s polnimi usti, se po kosilu zleknil na klop – a vseeno aktivno sodeloval v pogovoru – dokler ga seveda ni zmanjkalo) in kako se je potrebno obnašati. 

Če kakšne jedi nisem jedla, sem pojedla, kar mi je od vsega na mizi ustrezalo. Če je bila to omaka, pač samo omako, če krompir, pač ta. Otroci nismo dobili drugih jedi, če smo bili izbirčni (stara mama pa!). 

Čeprav najbrž večina naših družinskih članov meni, da je bila lenoba razlog, da zlepa nisem vstala od mize in z nje znosila posode, je razlog čisto drugje. Že kmalu sem namreč ugotovila: ko se začne pospravljati miza, se hitro razidemo vsak po svojih opravilih. Zato sem sedela in uživala v skupnem obedu, dokler sem lahko … 

Skupni obedi so v mojih očeh srce družine. V hitrem tempu nam zmanjkuje časa za pogovor, čas kosila (ali večerje) pa je tisti, ko je prav, da se umirimo, spregovorimo, da načrtujemo, odložimo bremena. Da si odkrito povemo, kaj kdo od koga pričakuje, želi.  

V prihodnosti se bom s članki posvetila tudi hrani – idejam za zdrave zajtrke in večerje. Dodali bomo tudi jedilnike za kosila. 

Seveda danes družina skoraj ne more vsakič obedovati skupaj. A potrudimo se, da nam to uspe vsaj enkrat v dnevu. Otroci bodo še prehitro odleteli. 

PS: Ko sem bila še čisto majhna punčka, stara morda štiri leta, sem imela zanimivo navado. Trenutke, ko smo bili ob večerji vsi zbrani, sem tako navdušeno »požirala«, da ni bilo časa, da bi jedla. Ko so z obrokom vsi končali in že odhajali od mize, sem sama sedela pred polno skodelico in krožnikom. Pojedla sem vse, toda le pod pogojem, da me je mamica držala za levo roko. Ko danes gledam nazaj, sem dobila, kar sem potrebovala – polno »izkoristila«prisotnost družine in bila deležna nekaj trenutkov mamice, ki so bili namenjeni samo meni. 

Za komentiranje se prijavite.